»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«
»Ta tip oddaje je bilo nekaj, kar sem dolgo časa zagovarjal in postavljal, kot zahtevo do RTV-ja in države še bolj, kot aktivist znotraj bošnjaških kulturnih društev. Vedno je bil problem, kako z neko našo zgodbo, z nekim našim dogodkom, z nekimi našimi problemi priti v mainstream medije. Tako da s tega vidika je ta oddaja naredila ogromen preskok v smislu prepoznavnosti in vidnosti teh skupnosti v Sloveniji.«
»Vemo, da imajo ljudje iz nekdanje Jugoslavije težave s pridobivanjem dovoljenj za delo in bivanje, jezikovnimi tečaji in podobno, z iskanjem stanovanja, primernega bivališča, šefi v službi, stanodajalci in drugimi. Ampak vsaka od nas novinark, da preživi, je nekje drugje redno zaposlena ali pa opravlja še druga prekarna dela.«
»Če se ne motim, smo začeli februarja, mene pa so doleteli izbrisani. Pripravljala sem prispevek o predstavi Oliverja Frljića, ki je v gledališču v Kranju ustvaril predstavo o izbrisanih. Prispevek je bil dolg kar štiri minute. Mislim, da nikoli pozneje nisem pripravila tako dolgega prispevka!«
»Vsakič znova presenetijo z izbiro gosta. Mogoče si slišal zanj mogoče ne, ga pa spoznaš. Odlični ljudje – talentirani, nadarjeni, delovni. Slovenija ima izredne ljudi, ampak ima tudi prišleke, ki so se integrirali in so odlični.«
»Filmska nagrada lux evropskim filmom omogoča, da dosežejo širše občinstvo. Z nagrado lux Evropski parlament spodbuja kulturno raznolikost in povezovanje med evropskimi državami.«
